Novembrsko druženje smo posvetili ge. Metki, ki se je od nas poslovila mnogo prezgodaj. Obujali smo lepe spomine na njo, njena dobra volja nas je vedno držala pokonci.
Dotaknili smo se tudi minljivosti življenja. Vsak od udeležencev, ki je že doživel izgubo partnerja, se je strinjal, da po njegovem odhodu na plano vedno privrejo spomini, marsikdo doživlja tudi občutek krivde, da zanj ni storil dovolj. Kar pa najbolj šteje je, da se partnerja spominjamo po dobrem. Četudi smo kdaj storili kakšno napako, si odpustimo, saj smo vsi le ljudje in smo v danem trenutku odreagirali po najboljših močeh. Vlasta je prinesla nabor fotografij, ki so osvežile spomin na lepe trenutke, ki smo jih z Metko preživeli. Navkljub zahrbtni bolezni je bila večna borka! Prižgali smo ji tudi svečko, lučko miru.
Naša usoda je začrtana že ob rojstvu, vendar še vsakdo je na koncu svoje življenjske poti zaupal, da se tudi samo enkrat splača živeti, če smo se se prepustili toku življenja in ga zajemali z veliko žlico.
Metka, počivaj v miru! Za vedno boš ostala v naših srcih!
