Podaljšano indijansko poletje smo izkoristili za pohodniški dan s starejšim gospodom na Šmarno goro. Na Šmarni gori ni bil že kako desetletje. In uresničili smo mu željo, da tokrat na svojo prelepo Ljubljano pogleda iz višje nadmorske višine. Ob 10. uri smo krenili na pot. Večkrat slišimo negodovanje o podražitvi parkirišča v Tacnu pod Šmarno goro, zakaj pa se ne bi do tja podali kar z javnim prevozom? LPP linija 8 nas pripelje v neposredno bližino izhodišča na Šmarno goro. Pa še starejši nad 65 let lahko koristijo brezplačno IJPP vozovnico.
Izbrala sva pot čez korenine. Opazila sva, da kljub delovnemu dnevu vrh Šmarne gore osvaja ogromno pohodnikov vseh generacij. Skupaj sva počasi sopihala v hrib in se čudila, da vsi Šmarno goro opisujejo kot enostavno pohodniško pot, čeprav pot vodi kar precej navkreber. Občudovala sva na novo postavljene informativne table, prijaznost ljudi in čudovit razgled, ki se nama je odprl na pol poti.
Med potjo sva večkrat postala in ugotovila tehniko vzpenjanja, pri katerem minimalno obremenjujeva kolena. Skupaj sva obujala spomine na že prehojene pohodniške poti in osvojene kuclje. Vrh sva osvojila v slabi uri in si privoščila manjšo okrepčilo. Najin trud je bil poplačan s čudovitim razgledom na Ljubljansko kotlino. Preizkusila sva se tudi v poznavanju zelišč in opazovala, do kod vse nama seže pogled z vrha. Sredi oktobra sva bila še vedno v kratkih rokavih, skupaj sva naredila tut en sebek (selfie). Ni kaj, niso samo mlajše generacije navdušene nad tem.
Ugotovila sva, da sva prava pohodnika in obenem že načrtovala naslednji podvig. Na koncu sva se še pohecala, da se popoldne morda še 1x odpraviva na 44. tek na Šmarno goro in porušiva dosedanji rekord. No to pa morda za drugič…
