V prijetnem ambientu ateljeja Stojana Batiča smo se ponovno zbrali na delavnici skupniskega družabništva. Kljub manjši udeležbi smo se vključili v zanimivo razpravo o sorodstvenih vezeh in “majhnosti” Slovenije. Strnili smo, da imamo vsi zbrani sorodnike, nekdanje sošolce ali znance z Ižanske ceste. Le kdo bi si mislil, da je okolica Iga tako prepletena. Še dodatno smo se prepričali, da je lokalna iška skupnost zelo močna in da sosedje, če jih le ne razjeziš, ščitijo tvoje dobro ime in negujejo zaupanje. Spominjali smo se zgodovinskih dogodkov, ki so pomembno zaznamovali Slovenijo in sklenili, da nam potep na iško ravnico v bližnji prihodnosti ne uide, saj nam ta ponuja veliko lepih, obiska vrednih lokacij. Nestrpno pa seveda čakamo na zaključek vzdrževalnih del na Ižanski cesti.
V nadaljevanju smo se dotaknili tudi osvajalskih tehnik močnejšega spola v preteklosti in vrednosti ljubezenskih pisem. Strinjali smo se, da ima tudi izdelava fotografij večjo nostalgično vrednost v primerjavi z digitalnimi slikami na zaslonih pametnih naprav. Bistroumili pa smo tudi z idejami, kako pomembno je pravočasno pravično razdeliti družinsko premoženje, da na starost nazadnje ne ostaneš praznih rok, pa čeprav si v mladosti mešal vezivni gradbeni material z golimi rokami! Boljše polovice hčera in sinov lahko namreč dinamiko medsebojnih odnosov korenito spremenijo.
