Prav greh bi bil, če ne bi izkoristila sončno nedeljsko popoldne za kolesarsko družabništvo. Oprtala sva si majhne nahrbtnike, se toplo oblekla in jo mahnila proti Lavrici. Že kar nekaj časa sva načrtovala obisk koliščarskega naselja. Pot naju je vodila po Babnogoriški cesti mimo Ižanskih toplic, kjer sva postala in poskusila ugledati Krim. Ob lahkotnem kolesarjenju sva nadaljevala do koliščarske naselbine.
Čeprav je muzej na prostem ob nedeljah zaprt, sva le lahko izkusila del zgodovine mostiščarjev. Že sam dostop do muzeja je spektakularen, saj se voziš po širšem lesenem mostišču iz masivne hrastovine. Pot naju je nato pripeljala do 5 lesenih kolib, pokritih s slamo. Na informativnih tablah sva razbrala, da so prva koliščarska naselja nastala 5000 let pr.n.št. Prav neverjetno si je bilo ogledati mojstrovino koliščarske gradnje na kostanjevih kolih oz. pilotih. Še en razlog več, da je Ljubljansko barje upravičeno uvrščeno na seznam Krajinskih parkov. Vsem začetnim pohodnikom in rekreativnim kolesarjem priporočamo ogled koliščarske vasi, ki je zagotovo še lepša spomladi, ko vzcveti močvirski tulipan oz. močvirska logarica.
Pot nazaj je bila polna prijetnih vtisov, nasmejanih sprehajalcev in zgodovinskega navdiha. Čeprav sva odrinila ob 15:30 uri, naju je sonce kaj kmalu pobožalo z zadnjimi žarki. Lahkotna in s kulturno dediščino obogatena kolesarska pot, je od naju zahtevala dobrih 21 km. Vendar je bilo vredno pognati pedala.
