Tudi ob nestanovitnem jesenskem vremenu lahko družabništvo izpeljemo dejavno, s športnim duhom in ustvarjalno noto. Ko ob uri začetka družabništva pada dež, je čas za obujanje spominov oktobrskih pohajkovanj. In nič ni lepšega, ko družabnik za svoje plemenito delo v znak zahvale prejme simpatičen spominček iz nordijskih dežel. Da sva premagala dež, sva še malo predebatirala o kulinariki, martinovi rački, začimbah in pristnem prijateljstvu. Del srečanja sva namenila tudi usvajanju risarskih tehnik. Mnenje družabnika pa je v trenutku izpuhtelo, ko je izvedel, da vsi abstraktni umetniki prvovrstno obvladujejo težje risarske tehnike kot je akvarel. Tokrat se je družabnik prelevil v vajenca in se pod nadobudnim očesom ljubiteljskega risarja seznanil z osnovami viziranja, senčenjem in prerisovanjem motivov. Uspelo mu je prerisati dekle v čudoviti obleki in dekle z dolgo kitko. Kako uspešna je bila lekcija, presodite kar sami iz spodnjih fotografij.
Čez okensko polico sva že ugledala prve sončne žarke, sicer zaspane, a ravno pravšnje, da so naju predramili in povabili na jesenski pohod. Tokrat sva jo ucvrla skozi Tivolski park, čolnarno in mimo ribnika v smeri proti Rožniku in po Jesenkovi poti. Čudila sva se adaptaciji starih stavb, novo zraslim vilam in rekreacijski infrastrukturi, ki je zrasla v le nekaj letih.
Pogrešava sva le pogled na islandske konje v jahalnem klubu Rožnik, a namesto tega sva kasneje občudovala srno. Med pohodom naju je pozdravljalo barvito listje, zato sva sklenila, da je Rožnik najlepši v jesenskem času. Vmes sva si ogledala še Plečnikov avditorij in razglasila najlepše jesensko drevo v njegovi bližini. Po dobrih 7 km sva pohod sklenila na Tivolski promenadi.
