Nedeljsko popoldne je kot nalašč za skok na Ljubljanski grad in sprehod po centru mesta. Ravno v petek so slavnostno prižgali praznične lučke. Morda pa se je petkova evforija ob prižigu lučk vendarle malo že polegla. Odločila sva se, da najprej pokramljava o dnevnem varstvu, ki ga ponujajo domovi za starejše in kateri lahko vsaj za kakšen decembrski dan odžene zimsko melanholijo in sivino. Vendar iskrenega, srčnega in zaupanja vrednega družabnika težko nadomesti katerakoli institucija. A kot mi zaupa nadobudni starejši gospod, so v tretjem življenjskem obdobju poleg družine najbolj dragoceni dolgoletni prijatelji, ki te spodbujajo, da iz dneva v dan osebnostno rasteš, sprejmejo vse tvoje pomanjkljivosti in zaupajo v tvoje znanje in veščine.
Nato se dotakneva minljivosti in dejstva, kako malo je potrebno, da v življenju izberemo napačno pot. Nikakor ne moreva razumeti, da ljudje, ki so materialno preskrbljeni, svojo uteho iščejo v opoju in ne v vrednotah, ki našemu življenju dajejo smisel: Ljubeči odnosi v družini, pristno prijateljstvo, pridobivanje novih izkušenj, delovanje v skupnostno dobro…Nato se odločiva, da obiščeva Ljubljanski grad, na razgledni ploščadi naju pričaka prečudovit sončen zahod. Računava, da narediva še enega majhnega sneženega moža, a je na žalost prva pošiljka snega že skopnela.
Mahneva jo še proti Prešernovemu trgu, občudujeva praznično okrasitev in božične stojnice. Ob nabrežju Ljubljanice naju premami vonj cimeta, nageljnovih žbic in kuhanega vina. A danes imava še druge načrte. Ker naju že malo mrazi, se vrneva na topel dom in si privoščiva slastno pico. Nedvomno umirjen, z majhnimi radoživostmi in praznično uverturo začinjen prvi decembrski vikend.
